Citati na temo Književnost avtorja neimenovan vir

»Na naše delo, na črke in na barvo.«

»S čajem je tako kot z rumenim golfom: dokler ga nisem imel, nisem opazil rumenega golfa nikjer, ko sem ga dobil, jih je bilo na cesti nenadoma vse polno.«

»Na nič drugega ne morem misliti. Louisova bleda stopala se mi vedno znova vračajo pred oči. Molijo izpod reševalne folije. Popolnoma nezaščitena. V zmedi in paniki so se njegovi copati izgubili. Popolnoma nebogljena stopala, medtem ko ga rinejo v reševalno vozilo.«

»Toliko let je že, kar se je ta človeška ljuljka zasejala, ti rokovnjači. Ali nihče ne ve, koliko jih je. Pa kje so rokovnjači, kje jih je mogoče prijeti?«

»… Ampak bo kaka zvezda / namesto mene izginila in pomirila morje?«

»In jaz sem bil v kaši. »Kaj boš naredil, prfoksič?« je ponovila Lisička. »To bi tudi sam rad vedel.«

»že več kot leto čakam marec / marca ni / dnevi hodijo in tedni / letijo leta / marec pa nikoli ne pride na vrsto«

»- Ali vas je strah? - Strah? Haha? Pred kom neki? - Ne vem, ne vem, toda prav tako mi je, ko da se nečesa bojite.«

»Naša zlatna zamljica se je klicala Istra buh zna krko šekolov...«

»Poznam tudi nekaj izobraženih in zares prijetnih ljudi...«

»Kaj bi ji lahko še napovedal? Friedel je bila zlato dekle...«

»Potem so polovili teleta in jih začeli drugo za drugim klati...«

»Kaj počne Spomin med temi kamni v nenehnem / vračanju...«

»Zarja je razlila se čez plan, / rdeče zagorele so planine. / In z zarjo v borbo šel je – partizan.«

»Tega se ne da povedati.«

»Komisar si ga je ogledal. Bil je trdno prepričan, da ta človek ni tako počasen in okoren, kot se je pretvarjal, temveč oster kot njegov obraz in hiter kot njegovi pogledi.«

»Pomaranče me po freudovsko spominjajo na rezino spanca / moj tek se poveča, pokam si sklepe od dobre nestrpnosti / le kdo smo mi nekje med odvajalom in uspavalom / vedno bo drobna plast prahu pod posteljami / slabo pomit kozarec«

»Zakaj če se sami v nič dajemo, pole nas še brek ne bo povohal. Ta, ki če bit razumen, si napret i napret dopoveduje, tiho ino glasno, da je pameten.«

»Kaj bi jaz dal, o Breda ...«

»Pesem je zame doživetje, stisnjeno v en sam trenutek, zelo intenzivno – neko novo odkritje –, ko ugledam nekaj nenadoma v čisto novi luči in v novi zvezi. Vedno mi nastane pesem iz ene osrednje misli, iz ene predstave, iz enega žarišča – vedno od znotraj – ven. Ta organska rast se mi zdi pomembnejša kot zunanji atributi, na primer besedni nakit.«

»Ampak gospa, bilo je kot pri Plutarhu. Zavojevalec vstopi v prestolnico. Kolikokrat ima človek priložnost, da si to ogleda?«

»Malce večji, malce bližji in malce boljši.«

»Fantoma družinske tragedije.«

»Z vztrajnostjo lesketajoče se črne rane, ki se znova in znova odpira.«

»Povsod okrog nas je Versailles. Čeprav Ludvika XIV. ni več, svetu še vedno in nič manj brezobzirno in megalomansko vladata razkošje in denar.«

»Drug ti je v skrbno nastavljene mreže / nestanovitno zasačil srce; / vendar na mene še nekaj te veže, / kaj da je, komaj med nama se ve.«

»Vse: kamor greš in kar počneš, mi je v veselje, / pa naj skrbnó prijatelje spodbujaš zveste, / vrlini hvalnice zaslužene pojoč; / pa naj pokvarjenost, kot si zasluži, grizeš: / nalahno, zvito, vsem neumnostim v posmeh …«

»Posebno meni bi se zdelo pusto, če bi letos Miklavža kar preskočili. Dolgo sem premišljala, potem pa sem se domislila nekaj veselega. Posvetovala sem se s Pimom, pred tednom dni sva se lotila dela in za vsakega spesnila pesmico.«

»Vi ste povodi. Vi ste vzroki. Vi ste sprožilni moment. Vi ste vir besed. Vi ustvarjate igro in nasprotnike. … Vi ste zlobneži in junaki te igre.«

»Knjigo sem bral pred 30 leti, ko je bilo računalništvo še v povojih, takrat se mi je zdelo še bolj imenitno, da je to elektronska knjiga, to se mi je zdelo res fantastično.«